Tovorjenje blaga čez državne meje takoj vodi v določene dodatne obveznosti, pogosto tudi stroške, ki nastanejo pri carinjenju. Da bi bili postopki na meji kar se da enostavni, hitri in poceni, je treba vnaprej vedeti, kako poteka carinjenje robe pri vstopu v določeno državo. Ker ima vsaka država nekoliko drugačne carinske zakone, je to lahko velik izziv.

Nekoliko nam poizvedovanje o različnih carinskih predpisih olajšajo skupna pravila gospodarskih skupnosti, ki pogosto zelo učinkovito odpravijo komplikacije in stroške pri transportu čez državne meje. Tudi Evropska unija na ta način olajša življenje prevoznikom, ki vozijo preko mnogih državnih mej v okviru evropske skupnosti. Carinjenje robe je v takšnih skupnostih močno poenostavljeno, odprto trgovanje pa poteka hitreje in ceneje. A v tem primeru lahko hitro nastanejo težave, če opravljamo uvoz iz tretjih držav – pripraviti se moramo na dodatno birokracijo in bržkone tudi stroške, ki jih zahteva carinjenje robe pri uvozu iz tretjih držav. Med stroški bo treba plačati že sam carinski postopek in morebitne dajatve, pa tudi davek na dodano vrednost.

V nekaterih primerih si lahko carinjenje robe poenostavimo, če izkoristimo postopke, ki služijo temu namenu. Je pa to treba opraviti samoiniciativno, saj pogosto postopki ne veljajo samodejno, temveč je treba ugodnosti odkriti in uveljavljati. Prav zato je smiselno za mednarodni prevoz izkoristiti pomoč izkušenih strokovnjakov, ki poznajo učinkovite rešitve na tem področju. Če se spoznavanja carinskih postopkov lotimo sami, bomo v to neizogibno vložili veliko časa, ki bi ga bolje porabili pri opravljanju svoje dejavnosti.

Na koncu je treba ponovno omeniti, da je carinjenje robe odvisno od ciljne države in njenih zakonov. To pomeni, da se ne moremo zanašati na svoje znanje, če ne poznamo razmer v tujini. Poznavanje zakonov ene države pri uvozu v drugo državo lahko povzroči zmedo in nesporazume ter dodatne komplikacije in stroške.